|
KRITIKE
Beseda
kritika o risbah ob razstavi v Škofji Loki
» Tokrat si lahko ogledamo risbe Sebastjana
Popelarja, dijaka 4. letnika SLŠ v Škofji Loki.
Svoj nešoloobvezujoči čas pogosto posveti likovnemu izražanju, nekaj
glasbi in verjetno še čemu lepemu. Pravzaprav, Sebastjan ima rad
lepo umetnost. Z risbo in slikanjem se ukvarja že nekaj let. Likovno
ustvarjanje je eden njegovih življenjskih smislov, ki ga vleče in ga
bo verjetno vodilo v prihodnjem življenju.
Risbe, »na oko postavljene«, so večinoma portreti, oz. skice
človeških podob. To področje likovnega izražanja še vedno velja za
zahtevnejše področje slikarstva. Mlademu likovniku, Sebastjanu, je
ravno to področje postalo poglavitni izziv. Risbe so izdelane v
tehniki oglja in svinčnika. Tudi pastel, akril in olje mu niso
neznanka.
Portreti so solidno izdelani, izražajo karakter človeka in so dovolj
polni energije, da so vredni ogleda.
Marijan Jesenovec, 1999
Kritik o sklopu
Osebne dezorientacije in o avtorju
Je nenavaden mlad ustvarjalec.
Ponavadi se ljubiteljski slikarji in
kiparji držijo ustaljene šablone optičnega realizma od naive do
iluzionistične prepričljivosti, v čemer ni sicer nič slabega. To
velja tudi za mlajše generacije iz naših krajev, čeprav v svoji
pedagoški praksi redkoma naletimo tudi na sorodne žanre slikarskega
komponiranja, kar pa bi prej pričakovali v neki visoko urbani
bivalni sredini. Takšne nagibe bi sicer pripisali infiltraciji ITK
informacijske telekomunikacijske multimedijske scene naše dobe,
zlasti iz sveta glasbe, nanjo vezanega tiska, filma in televizije.
Vendar gre pri njem bolj za neko podzavestno poistovetenje mladih s
krutostjo modernega časa.
Goji metafizično in nadrealistično slikanje.
V zgodovinskem spominu poznamo analogne
visoke rešitve umetnostnih gibanj na eni strani metafizičnega
slikarstva med 1911 in 1920 ter nadrealizma med 1920 do 1930 in
naprej, na drugi strani pa sorodne moderne trende. Vsi ti slogi so
na nek način anticipirali oz. predhodno napovedovali nekakšen
groteskni absurd 20. in 21. stoletja. Drugačna- podzavestna,
spontana, dozdevna, deformirana, nesmiselna in utvarna resničnost se
je tako v mnogih likovnih prijemih frizur, oblačil, spotov, oglasov
in nasploh likovnega izražanja krepko prijela.
Absurd.
Latinsko absurd pomeni zlozvočen in
nesmiseln. Absurd je torej nesmisel, brezumje, v nasprotju z
razumom, nelogično in nemogoče v prostoru, družbi ali človeku.
Omejeni slogi in avtor iščejo prostorske, oblikovne in etične
absurde. S svojo tenkočutnostjo je dojemljiv za pojave, dogajanja in
odnose oz. nesistematično kritičen do vsega in vsakogar. O tem
slikovito pripoveduje in izpoveduje razstavljeni ciklus. Privoščil
bi mu ogled Dalijevega muzeja v španskem Figuerasu.
V osrčju likovnega ima ponavadi po občutku stopnjevano perspektivo,
večidel brez senc, včasih pa vnaša že dalijevske pretirano dolge
sence. V tem lebdečem prostoru, pre-predenim s kockami in ločnimi
viadukti se pojavljajo spačene in preluknjane ženske figure,
velikani oz. človekoidi in skrite podobe ter prispodobe. Tvorijo
slike kot pomenske sestavljanke absurdnih zvez navidezne
prepričljive resničnosti. V njihovem ozadju so skriti energija in
pesimizem, ekspresija ali simbolizem, poslanstvo ali frustracija.
Tako pripoveduje nestrnjene zgodbe iz resničnosti ali sanj. Ne
moremo se odločiti za eno ali drugo tudi zaradi pravih ali
potvorjenih predmetnih barv v bolj grafičnem kot modeliranem
prostoru.
Alojz Konec, akademski slikar, 2002
Kritik o Paradi klovnov
Sebastjan Popelar je zelo zanimiv
vsestransko usmerjen mlad ustvarjalec. Tokrat se predstavi kot
fotograf. Verjetno bi pričakovali povsem drugačne fotografske zapise
fotografa samouka. Vendar ne, pri Sebastjanu gre za komponiranje.
Njegove fotografije so mozaični drobci celotne razstave, ki sama kot
taka predstavlja kompozicijo. Osebno bi to fotografsko razstavo
poimenoval »GENEZA«, če jo opazujemo s stališča avtorjevega osebnega
stališča in tematiko, ki jo obdaja.
Še na predhodni slikarski razstavi se spopade s podzavestnim
poistovetenjem s krutostjo modernega časa, z absurdom. Tudi sedaj
lahko podoživimo enaka občutja, vendar moramo vedeti, da gre tukaj
za občuten premik, za prehod podzavestnega v zavestno. Še več, avtor
predstavi kocko kot nekaj togega, uniformiranega, vpletenega v
tradicijo nekega obdobja, časa, ki nas pogojuje. Sebastjan Popelar
je to bazo dokončno doumel, jo predelal in pustil za seboj. Kocko je
razstavil, razbil, uničil njeno moč vpetosti v kraj in čas svojega
bivanja. Soočil se je z ničem in doumel, da je za obstoj »tistega
nekaj« pogoj prav nič. Avtor ni obvisel tam nekje znotraj niča, ker
porodilo se je spoznanje absurda vsakdana in slutnja nekaj
prihodnjega, nekaj novega, nekaj kar je vredno življenja. To nam
nazorno pripoveduje serija klovnov in prav tu se prikaže avtorjevo
doživetje prehoda iz podzavestnega v zavestno.
Še več, poraja se neka nova amorfna masa, nekaj kar se tvori, nekaj
gnetljivega, tisto kar se je nekoč spočelo in bo nekoč rojeno. To je
geneza.
Sebastjanovo fotografsko sporočilo ima močno nadrealistično bazo
preko katere navezuje dialog z naključnim opazovalcem. Umetnost je
bila vedno dialoško usmerjena. V tem je tudi njena moč in trajnost
avtorjevega sporočila. S tankočutnim sledenjem svoje zastavljene
poti bo Sebastjan Popelar vsekakor globoko posegel v likovni prostor
našega časa.
Še nekaj o avtorjevi fotografski tehniki.
Sebastjan Popelar se pri fotografiranju ne poslužuje nikakršnih
dobrin modernega časa, ki služijo marsikateremu fotografu za
doseganje optičnih občutkov pri naključnem opazovalcu. Pri njem je
fotografija vedno dokumentacija nekega momenta, predstavljene
instalacije pa so dokument avtorjevega stvarnega dela. Prav to
dejstvo pa je njegov moč.
Marijan Jesenovec,
2003
Sebastjan Popelar
©
2008 |
