ZAVEDANJE – zbirka misli



Snemimo maske z obrazov in bodimo to,
kar smo! Stopimo v konja, ki umira
in začutimo njegovo bolečino!


Kraljica je v oblakih igrala harfo,
ki jo je našla na samotnem oblaku.
Obe sta bili zlati; harfa in kraljica
v dolgi zlati tančici z belo senco.
Obstal sem in poslušal. Ni me slišala,
ne videla. Igrala je na zlate strune
in glasba je donela po bleščečem
nebu.


Snemimo masko z obraza…
Pusti doma to prekleto masko! Sivo
svinčeno masko! Pusti, pusti… Pridi
sam! Pridi in pokaži svojo svilo, da
vidimo kdo si! Pridi, da te končno
spoznamo!


Hodimo! Hodimo! Hodimo po gozdu,
puščavi, vodi, travnikih in poljih!
Hodimo! Bežimo!





Smeh se je širil in širil po hodniku.
Takoj ga preseka smrt. Spremeni se
v kristalen prah in prši v zraku.
Pada, pada na tla in mi hodimo po
njem. Mislimo, da smo brezmadežni.



Ptica si! Leti! Zakaj po tleh?! Zakaj ne jaz?!?! Krila! Pridi! Pridi ti! Jaz ne
morem! Pridi! Poskusi mojo kri! Daj,
pila bova skupaj iz čaše in zidovi bodo
čisti z lahnimi vzorci! Vse bo tiho;
samo pajek! Hropenje pajka na stari
mreži bo v nas! Hodimo! Hodimo!
Čakajmo dan, ko bomo umrli! Ko bo
hoje konec! Dajmo! Nekje je zemlja,
kjer bomo počivali v duhu praznega
jajca! Upajmo! Upajmo! Upajmo!


Tavaj mala! Hodi! Sledi mi! Čuti smrt
in riši depresijo! Pridi v objemu
sladke omame in žri! Tri! Žri vame,
da umrem!



Bledi volkovi zazrti v luč! Svetlobo!
Sanje so krute, mračnjaške! Otroci
čakajo! Jabolko zori! Še malo počakajmo!
Mesec, dva, tri,… Otroci čakajo!
In pride gospa v prozorni obleki in
bleda dlan ji seže po zelenju.
Samo grenka sled ostane, ko zbeži!
Jahajmo konje, da ne uide! Jahajmo in
tulimo hayo! Tulimo! Vpijmo! Izkoristimo
to minuto, ki je ne bo nikoli več!


…in padam…padam! Ne čutim prstov,
nog,…kar padam in izgubim, zavedanje…


Predstavljajmo si, da so realnost naše sanje.


Objela nas je hladna senca! Ostal je
samo spomin! Nedaleč v dolini se dim
vali. Siv in gost! Prihajaš po nas?
Cesta izgubila je sled.

Hladen vetrič poljubil je lice bledo,
objokano lice majhnega dečka. V temni
ulici ga je vzela smrt.


Goltamo smrdljivo gmoto zraka! Dihajmo,
ko smo sami! Takrat dihajmo zrak!
Čist zrak! Skočimo drugam! Stopimo v konja,
ki umira in začutimo njegovo bolečino!
Izpustimo pikapolonice in častimo njihove
črne pike! Vsi smo polni pik!
Poslušajmo kraguljčke,…


Negibni so z vrči čakali dež! v slokih
držah; stari; zgubani in črni!Zazrti na zahod.


Budilka je zazvonila! Prišel je tvoj čas!
Pridi, ne rabiš copat!




Integrirajmo pet zelenih lokomotiv in
Osem rjavih vagonov! Prišli bomo do transa!
Drveli skozi vesolje! Umikali

poglede in jedli zvezde! Plesali s
srebrnimi volkovi!


Pridi v moj objem. Pridi, bova jezdila
skupaj.


Tovorna kompozicija. Kam? Kam? Prerija
spreminja obliko! Kača hiti! Poglejmo
se v ogledalo! Povlecimo maske z
obrazov! Navdušeni bomo! Ni težko!


Plešoči šamani norijo! Omamljeni so.
Čutijo svojo moč in so vulkani energije!
Če se ga dotakneš te posrka vase in
potem si energija, ki jo bruha!!!


Poslali so kitolovce na delo, na delo
do smrti! Morili so, klali so orjake - silake in peli so slavo!


Otroci bolečine prekriti z orjaškimi
sencami. Ples labodov je končan in
oblaki jočejo! Ni sluha o mavrici in
zlati krogli! Ni sluha o človeku!
Nikogar ni, ki bi nam prisluhnil, kadar
si to res želimo! Sami sredi ogromne
črnine! Sami! Ptice brez kril in sonce
brez svetlobe! Nemočni kričimo v
zrak in izgubljamo moči!



Biti plišasti medvedek.
Ni bolečine in gorja!


Mi smo lutke! Plavajoče lutke v črni vodi!
V črni vodi v temni noči brez zvezd!
V črni vodi brez dna! Voda nam je sprala
lesk z oči in vzela nam je moč!


Včasih so bili ljudje dobre volje in so
pili, da so bili še boljše volje.
Danes smo ljudje slabe volje in pijemo zato,
da smo vsaj malo dobre volje oz., da pozabimo,
da smo slabe volje.


…bičanje rdeče lokomotive v galopu…
…nasilna smrt izmučenega konja…


Ljubezen vlada med vsemi! Civilizacija nam
ne dopušča, da jo razdajamo.


Vse lahko naredimo, če zanetimo pravo iskrico.


Vrženi smo v težak čas, polni gorja
in teme! Moramo se boriti, kajti to je edini
smisel življenja!



Ko boš razumel sočloveka, boš razumel vse!


Kolo si je izmislil nekdo, ki je imel
veliko dela in ni imel ure.


Pokažimo živalim, da pripadamo njihovi vrsti. Privoščimo jim malo živali!


Mogoče bi lahko hranili oblake in
ustavljali sonce,…ne, leteti pa ne bi mogli!


Mavrica je odsevala v luži sredi mesta,
ko sem jo vprašal kdaj bo izginila in
odgovorila mi je, da ne ve.


Beli angeli s težkimi železnimi maskami
in polomljenimi krili čakajo smrt na
železni cesti.


Ti so najboljši! Prav ti, ki jih ne zanima
kaj delam, koliko sem star! Ti, ki
ne vedo koliko rož imam in koliko
zaslužim! Prav ti, ki vedo kakšen sem
in me dobro poznajo.


Tudi drevesa trpijo in rože na zelenih livadah.
Vse življenje prosijo in nemo kričijo v nebo!
In otroci v objemu mrzlih pisuarjev.
Najeda jih čas in vidijo svojo starost
v mrzlih sobah grenkih zgodb.


Žalostne modre oči na obzorju pripovedujejo
zgodbo in govorijo o usodi. govorijo
betonu in sveže barvanemu železu
in mu povsem zaupajo. Čutijo lažno tolažbo
ali le majhno olajšanje.


Tudi zlata krogla meče svojo temno,
težko senco na bolne ljudi v
modri koži.


Vse življenje mislimo, da smo vladarji
Narave, v bistvu pa bomo vedno njeni sužnji.


Sodobni ljudje v umazani vodi odsevajo
kocke. Stojijo na železnem mostu,
obsijanem z zadnjo večerno svetlobo.
In lahni mehurčki, posuti z gostim pepelom.


Vsak človek ima svojo zgodbo. Zato ne
smemo brati misli le površinsko. Zaplavajmo
v globino in se prepustimo plitvinam
in viharjem, penečim valovom in
slapom ter sinjim lagunam.


Kdo si drzne vijugati z rokama in brezvestno
dirigirati zemlji?!!!?? Kdo istočasno
doživlja orgazem in srečo ter brodolomca na divjih oceanih?!


In prišli so ljudje, da počastijo boginjo.
Prebudili so se naslednje jutro z okusom
sladke omame.


Iz dneva v dan smo bolj neuporabni.


Biti dirigent, imeti v oblasti orkester,
deroč po divjih oceanih in divjati
po največjih prerijah. Bojevati se v
najhujši bitki vseh časov…


Preden zaspiš vedno preglej hišo, če
ste v njej res le domači. Mogoče
imate pod posteljami in med cunjami
nezaželene goste, ki vas nemo opazujejo
in čakajo pravi trenutek.


Sočloveku smo le figura in ne človek.



Nagon in kazen,
abonma želja,
tekmovalni sovražnik,
amor,
šokirani otroci,
asociacija luske.

Jok,
oblegano zelenje,
neukrotljiva želja,
tektonski premiki,
elaborat znanja.
Začetek zavedanja.


Sem zavetje vsem angelom in vsem demonom.




Ko bo za civilizacijo izgubljena vsaka sled,
bomo spet pleme brez številk.


Rad bi te objel, kot mama objame svojega otroka,
ko se le ta sooči z življenjsko usodo.


Naključij ne moremo čakati!


Trenutno smo v betonski džungli.


Zlata pšenična zrna, poškropljena
s škrlatno krvjo…




Anekdota o tem, kako je nastalo morje:


Samo zaprli bomo oči in videli bomo prerojenost sveta. V polno modrih kock neprehodni preriji bomo stali v nekaj minutni nevihti, polni svetlobnih serij, glasnih pretakanj in drobljenj. Čutili bomo, kako prostor spreminja obliko, čutili kako se drobijo in pretakajo oglate modre kocke. In odprli bomo oči, ko bo vse preglasila najglasnejša tišina. In stali bomo sredi oceana. Posejani bomo po otokih, obsijanih s toplim soncem. Voda bo čista, mirna in modra, v njej pa bo polno skoraj nevidnih kristalčkov. Sonce jim bo dajalo sinje modro svetlobo in bleščeče bodo zaobljeni.



bzzzzz,…bzzzzz,…bzzzzz,…
se je začelo obdobje, ko so okoli mene letali neznanci z depresivnimi obrazi. Polno komarjev. Izgubil sem se; zašel, pristajal, iskal in izgubljal luči, vztrajal,…odletel in zagledal luč in odprto okno, vrata v svet poln škrlata, modrih kock in črnine,…

…vse je le še spomin…