KLOVNOMANIJA - zbirka misli



Čutim parado klovnov. Dolgočasnih.


…in klovnom bi se v dolgočasnih vrstah zlomila težka železna krila. Rdeče bunke bi se jim razpočile, veke bi zaprl težak puder, čas bi se ustavil, ugasnile bi luči, civilizacija bi umrla. Padajoče skalovje, kriki zmage, indijansko pleme v počasnih gibih v brezčasju, sredi jutranje meglice. Nov dan, nov začetek…


Ne smemo živeti v prepričanju, da smo najboljši, ker zagotovo nismo in ne smemo živeti v prepričanju, da ne bomo nikoli najboljši.


Čutim nevihto, vojno, padec, mrk, pogubo, žalost in osamljenost brez horizonta.


Ko bo mavrica postala črna, bodo klovnom počile rdeče bunke in krila se jim bodo zlomila. Na zeleno - rjavo šahovnici bo padla senca klovna, ki bo oznanila začetek še nedefinirane dimenzije.


Klovni so opice modernega časa. Dobivajo novo podobo stare krvi. Madeže pokrivajo s težkim pudrom in čutijo vse hkrati – obup, sposobnost morjenja, žalost, brezčasje in slutijo novo – nedefinirano dimenzijo v zeleni tančici.


Ne bo novega človeka, ampak le druga figura. Nova fizionomija in drugi lasje…


Zavedam se, da se staram, a sem povsem nemočan.


Nekje v notranjosti kock so sobe, polne škrlata, z enim samim stolom, na katerem sedi potrt klovn s strtim kamnom v roki. Tišina, žalost in mehka svetloba večernega sonca; svetloba beži iz kocke in svetlo železo izgublja kontrast.



Neskončni vlaki z neskončno energijo drvijo po škrlatni dolini. Nastopa brezčasje in »svoboda« klovnov.


Ples klovnov, parada mask. Polno vesolje pudra, ki se spušča na Zemljo. Modra kocka izgubi težo in prevladajo lutke z lepimi očmi.


Neskončnost travnikov v soncu in bele oprane srajce. To so naši bleščeči grobovi. Mogoče res bleščeči grobovi. Samo rdeč madež ostane na srajci. Obešeni visimo. Vsak ima enak madež. Ko so klovnom počile bunke so izkrvaveli. Kri se je razlila po belini. Vsak klovn ve, da bo umrl tako in gledal, kako krvavi.


Čutim bolečino, prevaro, novega klovna z lepo masko in svetlimi lasmi. Zopet mi je žal, da sem se predal človeku z masko.


Tako majhni smo, ampak mi smo krivi, da oblaki kislo jočejo!


Nobena umetnost ni napovedati 3. svetovno vojno! Voditelji pa bodo verjetno spet klovni.


Že dolgo se poznava, pa vse večkrat dobim občutek, da Te še nisem spoznal.


Večji, ko imaš svet, manjše imaš srce.


Želje drugih ponavadi zvenijo enako ali podobno. Njihova teža je v iskrenosti.


Strah, ki nam ga vlije najboljši prijatelj, je bistveno močnejši od drugih strahov.



Tvoje oči so tridimenzionalno platno, ki mu ne vidim konca.



Vedno niham med zavestjo in podzavestjo. Slikam, potujem v nedefinirane dimenzije, obsojam klovne, pilim modre kocke, spremljam dirigente, čistim harfe in škrlat, bičam zeleno lokomotivo, integriram rjave vagone, govorim s klošarji in pišem misli…
Jočem ob umirajočem konju, razbijam maske, srkam vesolje sanjam umor, nevihto, obisk, ribe, slike…


Majhni smo! Kot seme na polju smo! Včasih se počutim kot cvet, kot drevo, ki diha naglas. Včasih kot lačno seme ljubezni, ki ne bo nikoli vzklilo.


»Moje delo « = brezmejnost nasilja, duše golobov so obsedene, oblaki kislo jočejo, škrlat požira Evropo… Masivne hrastove mize izgubijo težo in kot ptice poletijo po belih sobanah, fasada pa ostane čista. Dvigalo, vulgarnost, groza, smrt.


Tako se je končala zgodba; roka ji je zdrsnila z moje rame. Zaprl sem oči in sanjal prijetno bolečino, ptice in sonce, čisto pokrajino in zlate lase. Sanjal sem nevihto med belim blagom in nežne dotike…
…koraki so izgubljali moč. Odprla je vrata in skoraj nemočen prepih je odločno ugasnil plamen v hladni temni sobi. Zdrsnil sem v realnost in ostal sam. Soba je dobila vonj po petroleju, žalost in bolečina pa sta se kosali s tišino in črno dimenzijo. V zoprn vonj je bil primešan še svež vonj moje mlade smrti.
… nikoli več nisem odprl oči.


Težko si govoril. Kot bi poslušal vojaka, ki ni preživel Vietnamske vojne.


Tehtanje bolečin; vsaka bolečina ima veliko težo. Na drugi strani je neskončno belih golobic. Ne porušijo, niti ne naredijo ravnovesja. Tako težka je lahko življenjska bolečina. .
Sonce pa se tako blešči in dan je tako bel. Veter je nežen in otroci so tako srečni. Hiše streh so svetlo rdeče, lepilni trak še neporabljen. Invalidi so pozabili svojo usodo in preživeli so ostali brez spomina. Rožam se odpirajo beli cvetovi in oblaki so suhi. Ribe se drstijo, pašniki nimajo ograje, celice so brez sten in zaporniki nabirajo bombaž. Maja je svobodna, klovni pa nimajo bunk. Mize s snežno belimi prti, izpod katerih teče čista voda. Mornarjem so z majic padle modre črte in se izgubile v neskončnem morju, polnem življenja. Pevka giblje z boki in vabi poslušalca, da zapleše z njo in ji podari resnično ljubezen. Pekel je zgorel. Kocke so se zlile.


Žalost, razočaranje…tanke hitre črte z vinom,raztrgani »krokiji« in ogenj v očeh.


Njegov prihod je bil veličasten, kot borovci v gorah, celo življenje boreči se z vetrom.
Obvlada Zemljo z galaksijo in ima žarišče magme v očeh. Zaveda se svoje nesmrtnosti, transa in norosti. Zaradi njega se levijo kače in tečejo sladke reke po vlažnih dolinah. Pije vino, doživlja ekstazo in halucinira. Posrka te vase. Vrtinec je. Vrtinec, ki bruha energijo. Nor je!


Sovražnik Napoleon, padajoči Berlin in otroci v umazanih belih oblačilih brez čevljev iščejo mame. Jočejo z brezčutnim medvedkom v roki. Bitka z vetrom je večna. Neskončnost je ujeta v misli. Neskončnost se boji civilizacije. Tišči se ob zid in drhti, ko rosa poljubi nov dan. Mame pa so mrtve na ulicah. Svež časopis je poleg. Mogotci v razkošnih limuzinah jedo belo jagnje in so žalostno srečni. Ptice so izgubile bitko. Ležale so poleg mene, ko sem se znova prebudil.


Oglejmo si sobo po vojni; kri po zidovih in slike s počenimi okvirji in realnimi motivi. Večni zaspanci na postelji, razbita vaza pod oknom z razdrobljenim steklom. Vonj po krvi in podganah.


Prvi kriki v Amazoniji
Ostali smo brez mleka
Pripravite se na vzlet
Trikrat pogoltnite slino
Zbudili se bomo v Vietnamu
Nadenite si maske
Bodite Dionizesi
Pijte vino in bruhajte energijo
Zažgite slike svojih družin
10,9,8,7,6,5,4,3,2,1,0
…nova dimenzija





Razmišljanja na travniku zahajajočega sonca. Veter v mislih dviguje krila mladim golobicam in toplo je. Stol je sveže barvan med rosnimi bilkami svežih trav. Neskončno sem sam in nikoli nisem sam. Klovni, preganjavice, kocka, ljubezen, oči, dotiki, oranje, sejanje, vse je z menoj.
In pade noč. Nekje na obzorju čutim Malega princa. Nisem sam.


Ples malega Žida me je ob čaju očaral, medtem, ko ga je gospod nagnal in izgubil se je med snežinkami.


Puščavnik ni našel izhoda in poljubil je svojo mlado smrt.


Darilo naj bi bila stvar, čista in lepa z vseh strani s polnim bistvom. Mar ni tudi prijateljstvo darilo? In rojstvo?


Mar niste vi tisti, ki mi dirigirate? Vi odločate kdaj bom prezračil hišo, stepel škrlat in zalil modro kocko.
Mar niste vi moja muza?
Koliko je ura?
Konji so se preplašili!
Palčka je padla na tla. Orkester je obstal. Konji so predirjali nabito dvorano in voda je pridrla za njimi. Začel se je nov film. Orkester je zaigral. Megla jih je požrla. Kamele so dehidrirale in vulkani so bruhnili. Dom sem premaknil za 1 km. Za 1000 korakov. Nevihte divjajo. Veter me je pomel s previsa in vrtinci so se igrali z mojo usodo. Hladil sem se na mrzlem asfaltu. Božal sem nedolžne muce in srkal ostanke omame.
Demonstriral sem z idioti v Berlinu, razbijal sem kocke, topil sem jih s strupom, zbiral železne silhuete, izzival zelene »mašine« in bičal rdeče lokomotive. Bil sem priča hladnemu umoru. Bil je davek. In ogenj je bil nemiren, drhteč, poljubljal je noč. Dim je bil gost in rjav. Bral sem svoja posmrtna posvetila, skakal po krošnjah, padal otrokom in klošarjem v oči, ubijal sem s kamni, videl sem konje brez glav, letel sem visoko; z dvorca sem letel. Bilo je zlato jutro nad Amazonijo. Boril sem se v Vietnamu, srečeval klovne, umiral, se rojeval in znova umiral… S cigani sem pil vodo, prodajal okna, slikal na tridimenzionalna platna, Galo in Dalija sem zmotil pri sanjanju, skrival sem se za masivnimi hrastovimi mizami v srebrni svetlobi, izgubil denar, zavedanje…
Jutro ob vodi je lepo. Megla je tiha in skrivnostna. Spet je nov dan. Preteklost je za nami. Spet smo v sedanjosti. Sanje so se izgubile in so kolo spomina, ki nekonstantno vozi po preriji.

Sem srce zelene pošasti in majhen deček, ki ga je ugrabilo noro pleme.



Dehidriranje je neznosno. Prelivanje lave je smrtonosno. Dojenčki so nemočni in konji ob jaslih. Lutke v salonih gorijo. Povsem negibne. Gledamo njihove obraze in pogledi so boleči. Ko lepota izgubi smisel, in delo in šivilje obsedijo na skalah. Gledajo v tla in so negibne. Mimo se konstantno valijo železne rdeče bunke. Ropot je neznosen. Nastopi brezčasje. Kometi preletavajo jasno nebo. Jadra so napeta, kopalci se kopajo. Otroci kričijo. Dan je lep, povsem vsakdanji. Vzdušje je nespremenjeno. Glej, ptička…
…sladoled se je stopil in teče po otroških prstih. Stal je v luži krvi in vprašujoče gledal. Pogled mi je v duši povzročil zlom. Vsa pretvarjanja in govorjenja o sreči. Takrat je bila perspektiva neskončna. Izgubil sem horizont. Konji so se sesedli od napora. Plug je masiven in zemlja je težka. Hoja je težka. Grude so velike. Jutro je sveže, a neznosno. Komarji so in mrzel veter brije med koleni. Megla je. Gosta megla. Ne vidim konca njive. Izgubim občutek za čas, za težo. Postanem »mašina«, vulkan, srce zelene »mašine«. Hipocentrični občutki te povsem prevzamejo. Izgubiš se v megli in času.


Razmišljanje razkriva podzavest in plete tiho stezo belih nitk, prepojenih z roso.


Metulji so vzleteli. Zlila sva se v eno.


Ptice so bile povsem nemočne in nesvobodne na prostosti. Mogoče sem ptica z betonskimi ali železnimi krili.
Otrok bolečine, pesnik brez muze, kralj brez zemlje, Sonce brez svetlobe, platno brez slikarja, orkester brez instrumentov…
Plesal bi z volkovi, jedel bi zvezde in se zbujal v megli Amazonije. Puščavnik, ki je prehodil svet in PREŽIVEL življenje.
Ekstaze. Mostovi, vulkani, absurd, rušenje zidov, neurje, prevrnjeni tankerji, bičanje zelene pošasti, neskončni koreni modrih kock…
Livade dišečega cvetja, horizont belega perila in plešočih deklet z dolgimi lasmi, ki bi se bleščali v soncu in veter bi se igral.
Anarhija.
Reke in morja. Vse bi poplavilo civilizacijo, njeno funkcijo pa bi požrl gost dim. Nastopilo bi brezčasje in šibkejši bi se prebudili.



Sarajevo. Nezaupanje, Strah pred človekom. Prazni hlevi. Pogorišča. Veter. Megla. Bolečina. Dež.


Smilijo se nam jokajoči demoni. Z oglasne deske visijo težke lažne vsote, ženske, stoli in strihnin, ki čaka na plen.


Zaljubljenost. Ne vem. Ampak res ne vem. Otroci so peresno lahki. Greh ne obstaja in nedelja opoldan je. Dan je tako lep in voda je mirna. Ptice so v parih. Absolutno brezčasje. Rože so med lasmi in nežen nasmeh je na obrazu. Vetrc mrši lase in neznosna bolečina je v prsih.


Nevihte prevračajo ladje. Tonejo v globine. Slišati je divjo glasbo in vihar, ki ostaja na površju ji dirigira. Vse tone v temo in molk, ki nekoč bo večen in spokojen. Bolečina je večna in boginje.


Nad Slap angelov bi te ponesel na svojih belih krilih. In vrače, orgije bi skusila. Pila bi do rose, divjala v viharju in zaspala hudiču bi v naročju.


Hoja je zanimiva. A ne brezciljna in neskončna. Če ne srečamo nikogar. Le bleda lica v zamaknjenih labirintih s prosečimi dlanmi. Le Žide in cigane, izgubljene v civilizaciji. Le bolečina nas spremlja. In lep je trenutek, ko srečamo gospodično v belem, ki nam ponudi belo dlan. Kolo spomina pripelje po preriji in vem: »Ljubim Te«.
V trenutku jo vzljubim in očara me. Popelje me skozi vrt do obzorja, kjer mi razkrije svoje bledo lice. »Mar nisi to Ti, moja mlada smrt«?


Pesnik je mrtev.
Muza je žalostna.
Založba je v stečaju.


Pesnik je mrtev in muza je žalostna. Soba je prazna, izgubljena v megli. Stekla so mokra in otroške dlani so na njih. Slike so ostale na zidovih s škrlatnimi vzorci. Naslonjač zaman čaka. Tišina je vladar.



Ptice so navdušene, ribe prestrašene, golobi lačni, srne nesrečne, volkovi obsedeni in konji so žalostni.


Brezpogojne kazni. Ukleščeni klovni v razbitine.
Prometna nesreča.
Cesta krvavi.
Klovni umirajo.
Kamnolomi se rušijo.
Neveste varajo na poročno noč.
Čaj je pregrenak.
Dan je deževen in v dolini je megla.
Skupaj gremo na obisk. Smrt nas čaka z zajtrkom. Rock je mrtev. Sreča, da smo ga preživeli. Mogoče bo med obiskom zmanjkalo elektrike. Stol bo ostal prazen in pogrebci bodo zaman čakali.
Jedrska eksplozija mi je rešila življenje.



Tudi solza in bolečin je neskončno. Kot hladnih pogledov na ulicah v mraku. Idioti so se zbudili in mreže imajo, maske na glavah in modri so. Polni so zla in ne morejo govoriti. V otroških glavah je mož, dober mož z jabolkom prenasičene gravitacije.
Ljudje, ne nasedajte!


Si predstavljate tišino, ki bo ostala po vaši smrti?


Si predstavljate?
Ko boste stopili skozi nova vrata? Svetloba bo neizmerna, ptice bodo res svobodne in klovni bodo kot takrat, ko smo bili otroci. Vse bo nasičeno s srečo in sonce bo večno. Rože bodo cvetele. Brezčasje bo. Vsi bomo bogovi s prosojnimi golimi telesi. Cvetje bo za ženske z dolgimi spuščenimi lasmi. Virusov ne bo in možna bo hoja po oblakih. Vsi boste razumeli umetnost.


Ampak nekje je smisel vsega. Nekje je ljubezen. Družine imajo skupno idejo.
Prekleti gonilci smrti rušijo sisteme. Koliko konjev je bilo že ubitih? Koliko za voljo modrega človekoida?



Svet je zaljubljen v moderna čudesa in nebotičnike. Heeej!!!!! Pozabljate na đunglo in oceansko oko!!!!!



Zdi se mi, da notranji glas pove največ in vodi življenje. In poslušanje lastnega »jaza« je pogoj za del sreče. Poslušati sebe. Zavedati se svojih sposobnosti. Zavedati se nog in prstov. Zavedati se minute, ki teče v tem trenutku. To je vse čas, ki beži.


…ni več časa za ljubezen do drevesa ali konja. Ni več časa za ljudi. Komunikacija je dobila novo, seveda modernejšo, a nespremenljivo obliko. Obetajo se nam nove, še modernejše oblike. Takrat bo človek človeku krvoločna zver. Priklenjeni bomo k radiatorju, ki ne bo nikoli topel…


Ljubezen ti povsem izprazni glavo. Posrka vse, kar je bilo nekoč koristno.


Niham med neizmerno srečo in globoko žalostjo. Ne vem kaj bo zaigral dirigent.? Bojim se celice…


Otroška igra okrog hiš je umrla. Doživela je poraz. Čas nas je povsem nehote povlekel s seboj. Kruh ni le hrana. Tudi čas in energija je. Misli so vsak dan bolj žalostne. Konji so neprestano v begu, dirju. Dirigent izgublja samoobvladovanje.


Tako si ranljiva, da sem žalosten.
Tako si lepa, da sem očaran.
Tako si divja, da sem žival.
Srečen sem, da si brez maske.


Skomercializirani ljudje. Povsem običajni, sebični, materialisti v rokah laži iščejo pravico.
Otroci so odvisni. Otroci so nemočni, a srečni. Tudi oni bodo nesrečni, če preživijo otroštvo. Spomini bodo zbujali bistro vodo ob zori. Kašelj se bo polegel in oko bo rosno. Mati pravice bo spet ljuba in zavetje bo. Cvetje bo enostavno in metulj bo ptica. Orkester bo neznan in čevlji umazani. Brezmadežnost bo stopinja v duši , ki jo bosta uničila puščavski in duševni veter. Samota bo neznanka, depresija bo pod vprašajem. Solze bodo brez sramu lile po obrazu.



Baje, da so nekje res lepši obraz in boljši ljudje oz. ljudje. Vendar iskati smisel celo življenje je nesmisel. Kar moramo rušiti zidove in prečkati reke, četudi ni mostov. Ovire morajo biti le igrače otroških sanj, ki jih povsem rutinsko prestopamo. Bruhajmo to energijo, ki menda sploh ne obstaja.
Predvsem konji so žalostni in osamljene breze na polju.
Mogočen hrast, prispodoba plodnosti in masive. Ne ustrašite se ga!. Stopite na njegovo senco. Prišli boste do spoznanja, da je povsem nemočan. Tako kot zver na muhi plenilca človeka. Plenilci materialisti. Plenilci, sexualni odvisneži. Samo klovn sem.


Pa ne vem zakaj? Ne vem zakaj? Zakaj dobivam med vsemi ljudmi in tempom vse večkrat občutke, da sem v vojni. Podzavesti vsakega vlada neprekinjen boj, ustvarjajoč katastrofalno resonanco. Klovni smo. V enem trenutku čutim neizmerno moč in zanemarljivo majhnost.
Vse je samo še rutina, vsak gib, beseda in čustvo. Prehitevata nas čas in fizika.


Včasih se mi zazdi, da so ljudje nemočni. Nimajo dovolj moči za demonstracijo in koračnico. Glasba je konstantna in neizkoriščena. Ni plesalcev. Plesalke bolijo noge in izmozgane so. Tarče in vaba smo. Čas nas preganja in ideje, ki so v nas, se rojevajo in hkrati umirajo. Potrošniki smo. Ogromno vrat ostane neodprtih in marsikje ne pustimo stopinj. Staramo se.


Danes sem kot vulkan, ki bruha, kot otrok, ki se boji teme, kot puščavnik, katerega duša je prepojena z zlato jutranjo roso…
…lahko, da bom kmalu čutil neskončno melanholijo, razdvojenost…skratka, pravi pogrebec bom, klovn. In Kosovel mi bo trl celice…


Umetnost je kot vse, začaran krog. Vedno nove muze, ideje…Vedno nova vprašanja brez odgovorov. Prevladuje retorika, moč in padec,moč in padec… In spet je kot srčni utrip, prepojen z žlahtno krvjo.
 

Sebastjan Popelar, 2003