aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa

AVTOR O SKLOPU VROČE TEME, ZAVITE V MEGLE MIRNSKE DOLINE

Nad Mirnsko dolino se je navduševal in o njej poetično zapisoval že Voranc, ko je hodil tod.

Dolina, katera poleg kulture, marljivih ljudi, sonca, kapljice, premore tudi očarljiva jutra, kljub pogosti megli. Ko sem jo začel opazovati, me je prevzela. Prav igra sončnih žarkov in megle naredi pokrajino bogatejšo, mogoče skrivnostnejšo za tujca, skratka še lepšo! Kot da bi se spremenila v oder, na katerem bije tiha, a vendar dramatična bitka med svetlobo in temo, in atomi megle.

Vesel sem, da v nekem milijonskem mestu nisem priča bitke senc in smoga in žalosten hkrati, da smog sploh obstaja, kajti dejstvo je, da smo še vedno vsi ENO. Zemlja, narava je organizem, srce, ki ga ne smemo dozirati, predozirati. Bojim se, da smo pozni, prepozni. Narava že bije po nas! Krivično je in žal mi je, da bo prizadela tudi tiste, ki do nje gojijo nekakšno strahospoštovanje.
Skoraj ironično pa je, da si vsak povprečen posameznik še vedno želi pokrajine lepe, zelene, čiste, mirne.

Skratka; potovanje od Lanšpreža se zaključi na Šentjurskem hribu, od koder bi pogled segel do izlitja Mirne v Savo, če seveda ne bi bilo tako globoko zarezane doline in pa tako goste megle, da tudi motiva ne vidiš, kar pa seveda ne pomeni, da ga ne najdeš in da tudi slednji košček Mirnske doline ne skriva lepot. Meglo pa so očitno občudovali že naši predniki, bog ve od kdaj, sicer ne bi še sedaj z velikim ponosom peli tiste narodne: »Megla, megla iznad jezera«.

Moram o primerjavi, ki sem jo zasledil konec lanskega leta:

»Slovenci smo prvi, ki smo začeli raziskovati kras. Slovenske besede, kot so dolina, ponor, polje, so zato postale mednarodni termini za označevanje teh kraških značilnosti.

Zaradi vse večjih občinskih in državnih apetitov po gradnji poslovno-obrtnih con, plinovoda in podobnega, obstaja možnost, da park Škocjanske jame izgine iz Unescovega seznama.«

Kitajska se je 15 let trudila, da je njihov znameniti kraški gozd prišel na seznam Unesca. Za to so rušili hotele, odstranjevali asfaltne ceste in preselili vasi.
Kaj pa mi?«


Prav tako, kot me navdušijo prvi žarki nekega jutra, nekje na polju, travniku, prav tako me boli, ko videvam smeti ob cestah, v grapah, kupe v gozdovih. Boli dejstvo globalnega onesnaževanja in krčenja plodnih in za življenje zelo pomembnih zelenih površin.
Predvsem bi se morali zazreti marsikdaj vsi v svojo dušo.

Všeč mi je lik Tončija v srednjem delu Mirnske doline. Koliko smeti pobere ob cesti?! Vem, v očeh mobilnih onesnaževalcev, to so tisti, ki se poslužujejo onesnaževanja iz avtomobilov, kamionov, skratka, premikajočih se ali tudi parkiranih prevoznih sredstev, izpade Tonči posebnež, nekakšen Don Kihot, ki vztraja in po svoje dela, vendar brez efekta, brez pozitivnega rezultata. In teoretično drži, da jih recimo ob cesti Mirna – Mokronog prav kmalu ne bi bilo več, če bi jih tisti, prej omenjeni, prenehali odmetavati že danes. Ne vem kako bi on komentiral te besede, pa vendar bi se vsi strinjali, da je smet lažje odvreči, kot pa jo pobrati. Najtežje jo je razgraditi. Za naravo je to toliko težje, največkrat skoraj nemogoče.


                                                                                                                                                                                                                  Sebastjan Popelar, februar 2010